EX-YU umetniki

Sledi EX-YU umetnikov v elitni kulturi Ljubljane

Popeljali vas bomo po sledeh kiparjev in arhitektov s področja bivše Jugoslavije, ki so v naši prestolnici ustvarjali v 20. in 21.st. Nekateri najbolj prepoznavni ljubljanski kipi in zgradbe so dela umetnikov z področja bivše skupne države. Skozi stvaritve petih arhitektov in kiparjev – Jurija Zaninovića, Josipa Vancaša, Mirsada Begića, Jakova Brdarja in Josipa Costaperarie, vam bomo pokazali kako sta se ljubljanska arhitektura in kiparstvo in s tem sama Ljubljana spreminjali, od časa Avstro-Ogrske pa do današnjih časov.

Trajanje: 120min

Vodnik: Danijel Osmanagić. D. Osmanagić je univerzitetni diplomirani zgodovinar in politolog, ter od leta 2012 turistični vodnik. Rojen prestolnici BIH, eno leto po Zimskih Olimpijskih igrah v Sarajevu, v Ljubljani živi od leta 2003.

5 Izbranih utrinkov

1. Ivan Hribar je Ljubljani županoval od leta 1896 do 1910. 60 let kasneje se je v Ljubljano preselil mlad talentiran študent iz Bosne, Mirsad Begić, ki je skozi čas postal eden od najbolj uveljavljenih tukajšnjih kiparjev. Hribarja in Begića je usoda pripeljala skupaj ob 100 obletnici zaključka Hribarjevega županovanja, leta 2010, v katerem je Begić ovekovečil Hribarja s kipom na Ljubljanskem Bregu.

2. Eno od najprepoznavnejših znamenitosti Ljubljane, Zmajski most, je v času po velikem ljubljanskem potresu naredil dalmatinski arhitekt iz Splita, Jurij Zaninović. Čeprav je Zaninović umrl daleč od naših krajev, v argentinskem Buenos Airesu, bo spomin nanj v Ljubljani živel večno, saj je Ljubljani zapustil enega od najlepših secesijskih mostov v Srednji Evropi.

3. Izgradnja Mesarskega mosta ob ljubljanski tržnici je bila ena od neizpolnjenih želja največjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. Ko je bil most končno zgrajen, leta 2010, več kot pol stoletja po Plečnikovi smrti, ga je z bronastimi kipi okrasil bosansko-hercegovski kipar Jakov Brdar. Kipi Prometeja, Satira ter Adama in Eve so eni od zadnjih Brdarjevih del, ki našo prestolnico okrašujejo z kipi in skulpturami vse od časa osamosvojitve.

4. Sarajevčana Josipa Vancaša je tako kot mnoge odlične arhitekte v Avstro-Ogrski, v Ljubljano pripeljal potres, ki je leta 1895 prizadel prestolnico Kranjske. Čas popolne obnove in prenove Ljubljane je Vancaš izkoristil, da je naredil tedaj najmodernejši hotel na Kranjskem in ob otvoritvi nekaj časa celo največjo zgradbo v Ljubljani, Hotel Union.

5. Josip Costaperaria se je v Ljubljano preselil v času po I svetovni vojni. V zgodnjih 20-ih letih prejšnjega stoletja, si je zamislil večnamensko zgradbo, v času ko so le te v Jugoslaviji bile prava redkost. Mestno palačo, Ljubljanski dvor, so svečano odprli leta 1925 in je tedaj v sebi združevala, kavarniško, bančno, trgovsko, stanovanjsko in poslovno dejavnost, po vrhu je palača imela še kinodvorano. Žal je bila namenjena le višjim slojem ljubljanskega meščanstva.